• Dvosmerna vozovnica do ljubezni

  • cena vozovnice: ranljivost

     

    Želiš si ljubezni. Tako kot jaz. In nekaj milijard ljudi na tem planetu. Želimo si biti ljubljeni. In ljubiti. Iščemo ljubezen, želimo si je, potrebujemo jo, ker je del našega izvornega bitja. Je spomin na to od kod prihajamo in kamor se neizmerno želimo vrniti. Iz ljubezni smo se rodili, vanjo bomo umrli… da bi se v njej ponovno rodili.

    Ljubezen je neopisljiv občutek, ki povzroči, da se znotraj nas odpre novo vesolje, nas pogoltne vase in prežarči v daljne galaksije ne-obstoja. A vendar je tako izmuzljiva. V idealnem stanju bi morali ljubezen nenehno žarčiti in ji dopustiti, da se pretaka skozi nas. Čutiti in sijati ljubezen, ko pobiraš obleko s tal, ko pomivaš posodo, imaš s prijatelji-cami večer v mestu, se pogajaš v poslu ali prepiraš z otroci, da je čas za v posteljo. Nenehno čutenje ljubezni in ljubeče energije, ki se izraža vsak trenutek, v vsem kar počneš.

    Na toliko načinov se lahko izraža ljubezen in z njo ljubeča energija. A le, če je zavestna izbira, v vsakem trenutku, v vsaki situaciji, odnosu ali stanju. Vse prevečkrat jo odtegnemo. Tistim, ki rečejo nekaj, kar nam ni všeč, tistim, ki ne naredijo nečesa po naše, tistim, ki ne znajo ceniti naše ljubezni (vsaj tako se nam zdi) in kar je najhujše - sebi. Naučili smo se namreč, da ljubezen pač NI BREZPOGOJNA. Da se je zanjo potrebno boriti, si jo prislužiti in zaslužiti. Naučili smo se, da smo je vredni le, če se obnašamo na določen način, govorimo določene besede, se pretvarjamo, da smo nekaj, kar v resnici nismo, samo da bi zadovoljili druge.

    Tako počasi pozabimo, kako je ljubiti in biti ljubljen. Ker je stanje ljubezni nekaj, česar morda od spočetja dalje, ko se je duša utelesila v tem svetu, nismo več doživeli. Ker nas starši in okolica v kateri smo odraščali niso brezpogojno ljubili (ker so tudi oni pozabili kako) se nismo naučili, da je ljubezen tok, ki nenehno teče v dajanju in sprejemanju. In potem smo se zaprli toku ljubezni. Začeli s(m)o postavljati pogoje. Postavili zahteve, kdaj je nekdo vreden ljubezni. Določili katera pričakovanja morajo biti izpolnjena, da lahko damo ali sprejmemo ljubezen. Postali smo ranjeni in prizadtei. Zaprli srčno čakro. Ker je odtegnitev ljubezni boleča. Ker je odsotnost ljubezni nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi bitju rojenemu iz čiste brezpogojne ljubezni. In temu se želi izogniti za vsako ceno. Zato se zapre. Otopi in otrdi. Postavi zid. Pozabi, da je bitje ljubezni, ki skozi svojo povezanost z dušo lahko kadarkoli dostopa do nje.

    A vsej božanski dostopnosti in čudoviti povezavi navkljub je takšen stik z ljubeznijo enosmeren tok. Lahko jo sprejmemo a je ne moremo vrniti. Za to potrebujemo druga bitja ljubezni. Ljubezen je tok, zato mora teči in se prelivati. V dejanja, besede, stvaritve in k drugim živim bitjem. Zato so odnosi pomembni. Ker nam omogočajo dvosmernost toka ljubezni.

    Toda tukaj je zanka. Da bi lahko ljubezen tekla, moramo podreti zidove. Postati spet odprti, pretočni in s tem ranljivi. In to ni lahko v svetu, ki v nas nenehno meče kamenje. To je naporno, ker je potrebno odpreti vse boleče točke in dovoliti ljubezni, da spere stare rane ter presvetli strahove pred odtegnitvijo te iste ljubezni. Zavestno se odpreti ljubezni je zato na prvi pogled podobno skoku v temno brezno, za katerega ne vemo kako globoko je in ali bomo sploh preživeli.

    V intimnih partnerskih odnosih so ti skoki v brezna še posebej grozljivi. Na plan prihajajo skozi različne sprožilce, ki so včasih izjemo boleči, drugič nadvse subtilni. A morajo biti tam. Moramo se z njimi soočiti, da lahko ozdravimo svoje rane in bolečine. Globoka ljubezen pozdravi vse. In ni nadomestila za tovrstno delo na sebi. Čustveno, psihološko in duhovno delo, ki ruši zidove in omogoča, da se ljubezen lahko pretaka v vse smeri skozi našo lastno odprtost in pretočnost. In to ni enkraten proces, ampak nenehno delo, nenehno preverjanje ali si dovolimo biti ranljivi ali se v bolečini zapremo in zakrčimo.

    Ranljivost je ključna. Še posebej v partnerskih odnosih. In potrebno jo je negovati. Potrebno je komunicirati in presegati strahove, zaradi katerih ostane toliko neizrečenega. Čudovita analogija je, da je v razmerju med partnerjema steklena stena. Ko se odprto pogovarjata, brez strahov, je steklo jasno in čisto. Ko stvari ne izrečeta, ostanejo le-te kot madeži na tem steklu med njima. In dlje kot ostanejo ti madeži na steklu, več dodatne umazanije in drugih madežev se nabere na njih. Dokler se nekega dne zaradi umazanega stekla ne vidita več. Čiščenje tega stekla med njima mora biti dnevna praksa. Da lahko vedno drug drugega vidita jasno in transparentno.

    Večina ljudi pa čaka. Čakajo, da bo drugi očistil steklo. Da bo tisti na drugi strani stekla prvi pokazal ranljivost. Da bo tisti na drugi strani stekla prvi dal ljubezen. Da bo poskrbel in zapolnil praznino, ki je nastala zaradi odsotnosti ljubezni. A ranljivost je ravno v tem, da smo mi vedno prvi. Da se odpremo, četudi ni zagotovila, da se nam bo ljubezen vrnila.

    To je stvar odločitve. V tem trenutku, ko tole bereš. Lahko se odločiš in rečeš: želim se odpreti svoji ranljivosti. Želim pozdraviti vse rane in bolečino in zato bom odprl-a svoje srce. Naj ljubezen najprej ozdravi mene in nato naj se prične razlivati navzven. Na partnerja, na otroke, na starše, na prijatelje, na sodelavce, na sovražnike, na ves svet. Vem in poznam izvor svoje ljubezni in od tam, kjer jo dobivam, je ne more nikoli zmanjkati. In ostanem odprt-a za ljubezen tudi, ko boli. Ko se mi ne vrne, ko nekdo vrže kamen vame. Takrat ga z ljubeznijo poberem in ga uporabim za tlakovanje poti skozi življenje.

    Na tej točki se morda sprašuješ, kdo sem jaz, da ti to razlagam. In ali to počnem v svojem življenju. Ja in ne. Učim se še. In ne uspe mi vedno. Nikakor mi ne uspe vedno. A si dovolim prestopiti svoje strahove. Včasih bolj nerodno stopim, drugič mi uspe narediti trden korak, včasih potrebujem dlje časa in spet v nekaterih trenutkih pozabim na svojo lastno modrost. A mi gre že prav dobro. Čedalje bolj razumem in zato lahko lažje delujem. Grem hitreje, bolj lahkotno in kar je najlepše – postanem vodnica tebi, da greš ti lahko še hitreje in še bolj lahkotno naprej.