• Materinska ljubezen, ki ubija moške

  • Že nekaj dni me preganja ta misel. Vse od pogovora s kolegom, ki mi je povedal, da ugotavlja, da ni več pravih moških in, da so za to krive njihove mame. Moj prvi odziv je bil, da je to preveč radikalna trditev, preveč posplošena, potem sem začela premišljevati o vseh tistih kolegih, znancih, prijateljih in njihovih zgodbah in prišla do spoznanja, krute resnice, ki se kaže v tej izjavi. In ja, ta trditev je radikalna in marsikomu vsebina članka ne bo všeč. Naj povem, da ne želim užaliti ali degradirati vseh po vrsti, da ne trdim, da je temu tako vedno in povsod, ampak je vsebina namenjena v razmislek vsem, ki se morda prepoznajo v kateri od situacij.

    Naraščajoče število razvez v zadnjih (recimo) 20 letih, je pustilo svoj davek na odrasli moški populaciji. Pa ne pri ločenih moških, ampak njihovih sinovih, ki so ostali z materami. S fantki, ki jim mame niso pustile odrasti in so jih ljubosumno čuvale za sebe in svoje potrebe namesto, da bi jim dovolile v svet, da bi prerezale energetsko popkovino, zaradi katere niso postali moški, ki bi si našli partnerko ter ustvarili družino.

    Tukaj govorim o nezavednih procesih, ki potekajo v energetskih poljih posameznika in ustvarjajo energetske vezi, ki omejujejo normalno delovanje. Nikakor ne trdim, da se to dogaja namerno ali zavestno. Vzemimo žensko, ki si je z moškim ustvarila družino. Njun odnos ni bil najboljši, morda sta bila celo v toksičnem razmerju in sta se ločila ali v primerih kasnejše starosti, je mož morda umrl. Že v času, ko so se začele težave z možem, je ženska iskala oporo pri svojem sinu in ga nezavedno postavila za moškega partnerja poleg sebe. Po odhodu moža, je sin prevzel mesto moškega v novo nastali zvezi. Najstarejši del možganov, t.i. plazilski možgani, narekujejo moškemu, da mora zaščititi družino, zato je sin prevzel to vlogo. Na energetskem nivoju se je ustvarila vez, ki ustvarja skupnost moškega in ženske.

    Potem si sin najde dekle izven družine, vendar zveza ponavadi ne traja dolgo, saj se vmes nenehno vmešava njegova mati. Na nezavednem nivoju čuti, da ji dekle lahko prevzame njenega moškega. In obstajata dva glavna načina, kako se mati vmešava vmes. Prvi je, da igra ubogo žrtev, ki ima težave z zdravjem in sin mora skrbeti zanjo, jo voziti k zdravnikom ter na terapije, druga skrajnost je, da prevzame vodilno vlogo strupene tašče in snaho nenehno uči, kaj ima njen sin rad, česa ne, kako mora skrbeti zanj, če so vmes otroci oz. vnuki se nenehno vmešava v vzgojo ter kontrolira vse, kar je mogoče. V nobenem primeru ne pusti, da bi se sin od nje ločil, ampak energetsko vez krepi z vsemi mogočimi sredstvi. Ta zadnji primer se velikokrat dogaja tudi tam, kjer ima ženska še moža, a je zveza mrtva in zato bolestno ljubosumno varuje svojega sina, da se ji ni potrebno ukvarjati z lastno zvezo.

    Takšna ženska sinu največkrat ne pusti, da bi se odselil od doma ali se na kakršenkoli način osamosvojil. Daje mu potuho pri študiju, ki ga lahko vleče dokler je mogoče, podpira ga pri tem, da mu ni potrebno najti zaposlitve, zavira ga, da bi se odselil od doma in si našel svoje stanovanje, ker je to predrago, ustreže vsaki njegovi želji, ki jo prebere še preden jo on uspe izraziti in ga z vsem tem zavija v cono udobja, v kateri mu ni potrebno razmišljati o ničemer. Seveda je navzven tista, ki razlaga, kako je svet krut in kako njen sin nikakor ne more najti zaposlitve pa tako priden je in tako močno se trudi.

    Na drugi strani takšen moški seveda sprejema mamino negovanje, ker je pač lepo živeti v coni udobja. Hkrati tudi on ustreže vsem maminim željam v zameno zato, da skrbi zanj. Skoraj vsi nosimo znotraj sebe občutek krivde, če ne skrbimo za starše, saj so bili oni tisti, ki so nas vzgajali in skrbeli za nas, ko smo bili še otroci.

    Mama s sinom namesto partnerja si ne bo našla novega moškega, saj že ima enega, ki skrbi zanjo. Kar se dogaja je, da ves fokus in energijo, ki bi jo sin oz. moški moral usmerjati v iskanje in najdenje svojega smisla, usmerja v odnos z mamo. Ker živi z njo in za njo, se ne more posvetiti novi zvezi z drugo žensko - vedno je mes mama. In mama je vedno prva.

    Takšne mame vse počno pod pretvezo, da skrbijo za sinovo dobro, hkrati pa igrajo vlogo žrtve, ki ne more sama tega in onega, igrajo žrtev, ki potrebuje nekoga, da bo skrbel zanjo, saj se ji dogajajo stvari, na katere ona nima vpliva - pa naj bo to bolezen ali nizki prihodki. Imam znanca, ki živi pri mami in plačuje dolg, ki jima ga je zapustil njun oče. Mama ne dela in ne hodi v službo, ker je imel njen pokojni mož dovolj prihodkov, da ji to ni bilo potrebno. Ima vdovsko pokojnino s katero pa seveda ne more pokriti vseh stroškov. Sin se je zato priselil k njej, da ji pomaga plačevati stroške.

    Drugi znanec ima mamo, ki ima zdravstvene težave in jo mora vsak oz. vsak drugi dan voziti k zdravnikom, na terapije, za njo hodi v lekarno po zdravila, ker ona nima izpita za avto. To traja že 15 let in v tem obdobju mami ni bilo treba narediti izpita, ker je moža šoferja nadomestil sin šofer. En kolega je živel z mamo v isti hiši in ji pomagal skrbeti za hišo. Prijateljev in prijateljic ni vabil domov, ker je bila mama vedno doma. Šele, ko se je mama odselila v manjše stanovanje, je začel hoditi na zmenke in si tudi našel partnerko s katero sta si ustvarila družino. Bil je že v zgodnjih štiridesetih, ko se je to zgodilo. Imam prijateljico, ki je začela zvezo z moškim, ki je živel skupaj z mamo. Po dveh mesecih se je naveličala poslušanja dogodkov povezanih z mamo in materinih pogledov nenaklonjenosti, kadarkoli sta prišla k njemu v sobo. Zgodb in primerov na to temo sem se spomnila kar precej in verjamem, da vsak-a, ki to bere lahko našteje vsaj tri podobne.

    Odnos med samsko materjo in samskim sinom zato ne temelji na ljubezni in medsebojni naklonjenosti, ampak na čustveni manipulaciji, izsiljevanju in sebičnih interesih, za katere se vpleteni osebi pretvarjata, da je materinska ljubezen ter sinovska dolžnost. V naši družbi nimamo več iniciacij, ki bi iz fantov naredile moške. In moški, ki ima doma mamo namesto partnerke je pomehkužen, največkrat nima svojih lastnih ciljev, ker ga življenje ni uspelo utrditi, ker je ostal pohlevno uslužen in se ni naučil postaviti zase. Mama mu je vedno rekla da, zato ne zna sprejeti zavrnitve in iz strahu pred zavrnitvijo niti ne poizkusi. Žensk ga je pravzaprav strah, ker se ne obnašajo tako kot njegova mama. In zato se rajši vrne v varno zavetje, pod okrilje svoje mame. Le kje in kako naj najde pogum, da bi prerezal popkovino? In sploh pa mora vprašati mamo, če se ona strinja.

    Kje je rešitev? Ozaveščanje staršev. Ozaveščanje žensk in moških o tem, kaj je pravo razmerje. Sprememba načina delovanja. Ko sem bila v študentskih letih na izmenjavi, smo se z danskimi sošolci pogovarjali, kako je pri njih. Ko mladi dosežejo svojo polnoletnost, ko zaključijo srednjo šolo je zaželeno, da se odselijo od doma. Res je sistem morda tam drugačen in temu prilagojen, toda zakaj bi delali spremembe samo za nas. Kaj pa naslednje generacije? Pri nas se gradijo večdružinske hiše, da se otrokom ne bo potrebno mučiti z gradnjo in iskanjem svojega doma. Pri 30 in čez odrasli sinovi in hčere še vedno živijo pri starših. Je to res potrebno? Le kako naj se naučijo živeti, če se jim v resnici ni treba?

    10 let je, kar ne živim več pri starših. In vmes so bila obdobja, ko sem bila v veliki finančni stiski, ampak najemnino, ki sem jo plačevala za stanovanje, sem vedno gledala kot na ceno, ki jo plačujem za svojo osebno svobodo. In zato lahko iz lastnih izkušenj rečem, da kadar moraš najti način, ga najdeš. Odnos, ki ga imam s starši je zdrav, brez težav grem z njimi na dopust (če mi tako paše), preživim vikend z njimi, grem na kosilo - vidim pa, da bi hitro padla v cono udobja 'hotela mama', če bi se preselila nazaj k njim, v hišo, ki je seveda dovolj velika za še eno družino. Izbira je moja. Tako kot vi izbirate svoje življenje. Zase. Kaj boste izbrali?

    P.S. Namig za transformacijo vezi, ki omejujejo - nadangel Mihael to obvlada, kakor je opisano v tem članku.