• Obišči spletno stran najbolj ženstvene akademije za sodobne Ženske! Posebne ugodnosti za vpis do 9.9.2017

    Preberi in poglej

    Vpis v 4. generacijo AYAkademije september 2017

    Vpis v 4. generacijo AYAkademije september 2017

    Obišči spletno stran najbolj ženstvene akademije za sodobne Ženske! Posebne ugodnosti za vpis do 9.9.2017

    Preberi in poglej

  • niSEM vredna ljubezni

  • - iskanje ljubezni se začne znotraj. Ne zunaj mene.

    Vedela sem, da nekje globoko brbota nov zapis, a se besede niso oblikovale. Do sedaj. Moje osebno potovanje v letošnjem letu zajema raziskovanje strahov. Tistih bolj površinskih in takšnih globokih, ki jih zaznavam zaradi eonov let, ko je moja duša izkušala življenje v njegovih najbolj pisanih variacijah. Energije, ki so se odpirale že vse od aktivacije DNK na portalu 8-8-8, se stopnjevale s krvavo luno v tem tednu in se nadaljujejo skozi proces integracije v teh prihajajočih dneh, so mi razkrile nov nivo izkustva sebe kot bitja svetlobe. In to skozi izkušnjo odnosov.

    Neizpodbitno dejstvo je, da imamo na področju odnosov vsi svoje izzive. In odnosi so najbolj občutljiva tema, saj nas razgaljajo, pritiskajo na vse gumbe in nam hkrati omogočajo, da sami sebe izkušamo v vsakem trenutku, ki ga prebijemo v odnosu z drugim bitjem. Že vrabci na vseh strehah čivkajo o tem, da so odnosi naša lastna ZRCALA. Ne glede na to, kako težko je to sprejeti. In vsak, ki si postavi vprašanje KDO SEM sčasoma izve, da nam vsak odnos odseva nas same. In zato preko vseh odnosov spoznavamo sebe.

    Hkrati smo se naučili, da je veliko lažje in manj boleče, če odgovornost za svoja čustva, svoje težave in odzive prevalimo na druge. In tako so drugi krivi, kadar s svojim delovanjem v nas povzročajo neprijetne občutke. In potem poslušam ženske (vključno s sabo), da jih moški ne obravnavajo kot so si one zamislile, da ni več pravih Moških in da jih moški ne razumejo. Na drugi strani potem poslušam moške, ki jim ženske omejujejo svobodo, jim ne pustijo dihati, jih ne sprejemajo takšnih kot so in kako ni več pravih Žensk, ki bi jih razumele. Vse skupaj izgleda kot začaran krog.

    Pravzaprav to je začaran krog, dokler vsi delujejo na enak način. Šele, ko prenehamo obtoževati, obsojati in kazati s prstom na druge, se prične pot brutalno iskrenega potovanja v svojo notranjost, tja kjer je neprijetno, ker je temno, prašno in boleče. In bolečine se izogibamo. Toda ravno v bolečini se skrivajo odgovori, rešitve in RESNICA. Naša lastna resnica. Naša prava resnična narava, ki pokaže, da sami sebe ne obravnavamo dovolj dobro, resnica našega srca, ki pravi, da sami sebe ne sprejemamo z vsemi neprijetnimi deli, s svojo lastno senco nočemo imeti opravka. Ko pridemo, do samega bistva v svojem srcu, ugotovimo, da se bojimo, da bomo ostali brez ljubezni. Da je nismo vredni.

    Naše duše imajo ogromno spominov in izkušenj, ko smo bili zavrženi, poteptani, ignorirani, ubiti, zapuščeni kot človeška bitja. Kolektivna zgodba, ki sta jo prinesli dve tisočletji krščanstva govori o izvirnem grehu s katerim se rodimo v človeško izkušnjo. Že ko se rodimo nismo vredni božje ljubezni, ker smo se že rodili kot grešniki. In zato se moramo spokoriti, zato moramo trpeti, zato iščemo zunanjo potrditev, odpustek, ki nam bo rekel: v redu si. Dovolj si. Vsa ljubezen celotnega Vesolja ti je na voljo, ker si božji otrok. Ne grešnik. Nikakor ne nevreden.

    In globoko v sebi nosimo hrepenenje po tej sprejetosti in ljubezni. In hkrati globoko v sebi nosimo strah, da te ljubezni nismo vredni. Bitka med dobrim in zlim, je v resnici bitka med ljubeznijo in strahom. Sami sebe sabotiramo takoj, ko pridemo na prag ljubezni. Stojimo tam in mislimo, da je nismo vredni. In to se odraža v vseh odnosih, ko nas je strah, da bomo dobili potrditev tega, da nismo vredni ljubezni. In še preden se spustimo v odnos, nas je strah, da bomo zavrnjeni, da bomo ponovno prizadeti, da bomo omejeni, da nam bo odvzeta svoboda.

    Toda, če se soočimo sami s seboj ugotovimo, da si ne dovolimo biti vredni ljubezni. Ne priznamo, da jo lahko izkusimo znotraj sebe kot duše, ki prihajajo iz enosti neskončne ljubezni. Da je že naša lastna eksistenca izraz te Ljubezni. Ko se soočimo s svojim strahom, da bi bili prizadeti spoznamo, da sami sebe nenehno trpinčimo, ko si odtegujemo Ljubezen, da sami sebe zavračamo, ker naj te Ljubezni ne bi bili vredni. Da omejujemo sami sebe in si odvzemamo svobodo, ker je nismo vredni.

    In potem iščemo zunanje potrditve, da bi se potolažili. Iščemo nekoga, ki nam bo rekel: ok si. Vredna si Ljubezni. Bitje Ljubezni si. Bitje Svobode si. Verjemi in zaupaj, da bo vse ok.

    Čakamo zunanjega odrešenika, ki bo nagovoril tisti lepi prijetni del znotraj nas. Toda alkemija se ne dogaja zunaj nas. Alkemična transformacija svinca v zlato leži znotraj. V globinah. Sveti gral nesmrtnosti je zakopan v najgloblji temi in pot do njega vodi skozi temne doline žalosti, skozi votline polne demonov, ki stražijo božansko Resnico, do katere se prebijejo le najbolj srčni in najpogumnejši.

    Ogromno ljudi obupa že, ko razmišljajo o tej poti. In se zato nanjo nikoli ne podajo. Lažje je kazati s prstom na druge. On mi je to naredil, ona ja pač taka. A resnica je, da ogledalo ni krivo za sliko, ki jo odseva. Nikdar. Pa če je to še tako težko sprejeti.

    In težko je sprejeti, da smo sami sebe omejili v svoji svobodi. Težko je sprejeti, da nas je strah ljubezni, ker imamo prepričanje, da je nismo vredni in, ker nam je življenje že tolikokrat pokazalo, kaj se zgodi, če se preveč odpremo. Težko je sprejeti, da sebe ne sprejemamo v celoti in nas je zato strah, kaj bodo rekli in mislili drugi. Težko je sprejeti lastne napake, preseči ponos in videti svoj odsev točno takšen kot je. Resnica je, da ljubezni ne more nikoli zmanjkati, ker prežema vse, ker smo del te vseprežemajoče sile in svobodo si lahko omejimo le sami s svojim omejenim umom.

    Ko sem bila pripravljena videti svoj strah, sem videla, da me je strah, da struga ne bo vzdržala moči moje reke, videla sem, da me je strah svojih globin, ker jih še nisem spoznala in jih zato ne morem kontrolirati, videla sem, da me je strah, da Vesolje ni dovolj veliko še za eno galaksijo. In šele potem, ko sem si dovolila biti divja reka, sem lahko ugotovila, da je struga dovolj močna. Dovolila sem si biti mogočen slap, ki buči in grmi čez prepad in na koncu me je sprejel globok tolmun in ublažil padec. Dovolila sem si biti mogočna reka, ki skrbi za  plodne ravnice ob njej in zato mora na vsake toliko časa poplaviti, da odloži svoj mulj. Dovolila sem si biti morje, ki skriva svoje skrivnosti in tako omogoča, da nikoli ni dolgčas, da je vedno mogoče odkriti kaj novega. In dovolila sem si biti galaksija, ki biva v nedrjih Vesolja, ki je tako ogromno in veliko, da z lahkoto sprejme še milijon galaksij v svoja prostranstva.

    Kaj to pomeni v praksi še ne vem. Toda ni me več strah. Zaupam, da je Vesolje dovolj veliko, modro in ljubeče za še eno galaksijo polno ljubezni ;)

  • Potovanje vase zahteva srčnost in pogum

    dobra novica je, da na to potovanje ne rabite sami. Za vodstvo skozi temne votline in neraziskane globine imate na voljo osebno vodstvo.

    naredite PRVI KORAK