• Razlika med brezplačno in zastonj

  • Slovenci imamo radi brezplačne stvari ali kot pogovorno rečemo: zastonj. Zanimivo pa je, da ima prav zadnja besedica dvojni pomen. V SSKJ je definicija besede zastonj sledeča:
      zastónj  prisl. (ọ́) 1. brez plačila, brezplačno: dati, dobiti kaj zastonj; rad je prišel, ker je zastonj jedel in pil; ekspr. prodati kaj napol, skoraj zastonj / ekspr. pazi na kozarce, saj niso zastonj 2. pog. izraža neuspešnost dejanja glede na dosego cilja; zaman: zastonj jim je dokazoval, da se nimajo česa bati; zadovoljen je bil, da se ni trudil zastonj; hotel je v miru premisliti. Vse zastonj / v povedni rabi ne jokajte, tu je vse zastonj ● pog. nismo se zastonj bali brez vzroka; pog. zastonj se še pes ne obesi - vsaka stvar ima svoj vzrok.

    Zanimivo je tudi, da eno vodi k drugemu. Kako? Velikokrat je namreč tisto, kar je brezplačno, je običajno tudi zastonj. Predvsem zato, ker je vrednost, ki jo nečemu pripisujemo, tesno povezna z valuto, ki jo moramo za to plačati.

    Vse ima svojo ceno, vprašanje je le, v kateri valuti so ljudje to pripravljeni plačati.

    Nisem nikakršna svetnica kar se tega tiče! Prav lahko bi šla vsak dan teč v naravo, se povzpela na Šmarno goro, glede na to, da živim pod njo, na YouTube-u pogledala vaje za jogo… ampak tega ne počnem. Zato, da ohranjam kondicijo 2x tedensko obiskujem plačljiv plesni tečaj in jogo. Plačam, da se raztegnem, ker je to moja zaveza temu, da delam. Potrebujem nek vzvod, ki me prisili, da premaknem svojo rit. Dobesedno. Plačam, da ni zastonj.

    Prav nič drugače ni na področju »možganske in čustvene telovadbe«. Gre za znanje, informacije in doživetja, ki jih dobim, ko obiščem tečaj, seminar ali predavanje. Ker plačam, se bolj potrudim, da prejeto spravim v prakso. Saj bi se mi drugače zdelo, da sem čas in denar »vrgla stran«. Če nekaj dobim brezplačno, bom to uporabila le v primeru, da se v tistem trenutku vklaplja v moje potrebe. Pa še to ni nujno, ker se za to nisem nič potrudila. Ni prišlo do energetske izmenjave. Bom že. In tako ostane samo informacija s katero pa nisem nič naredila. In je zato zastonj.

    Vse ima svojo ceno. Tudi plača konec meseca. Valuta, ki jo morate plačati (tisti, ki hodite v službo) je vaš čas, ki ga preživite na delovnem mestu, vaše znanje, veščine in izkušnje. Če imate srečo in z radostjo opravljate svoje delo. Če te sreče nimate plačate še z živci, toleriranjem neprijetnih sodelavcev in zahtevnega vodstva, stresom, nezadovoljstvom in še marsikaj.  Potem vas plača, ki jo prejmete konec meseca drago stane.

    Informacija, ki jo prejmete je vredna le toliko, kolikor ste zanjo pripravljeni plačati s svojo zmožnostjo, da jo konkretno uporabite.

     

    Vsakič, ko rečete SAJ VEM, AMPAK…, poveste, da imate informacijo, ki je še niste pretvorili v delovanje ali pač nekaj konkretnega. In če ste jo prejeli brezplačno, ste jo prejeli zastonj. Če bi zanjo plačali, bi zagotovo bolj intenzivno iskali način, da to informacijo uporabite v praksi.

    Denar je valuta, ki sproža največ čustev. Poleg tega ljudje nosijo v sebi prepričanje, da je omejena valuta in zato izbirajo, kam ga bodo namenili oziroma za kaj ga bodo zamenjali (Vse je le izmenjava energije, energija je valuta, ta pa je lahko v obliki denarja, časa, truda…). V zvezi z denarjem se je zanimivo poigrati z besedo VREDNOST. Kakšno vrednost ima za vas 20€, 200€, 2000€, 2000000€?

    Če imate malo denarja, je 20€ vrednih več kot, če imate denarja veliko. Kaj je malo in kaj je veliko? Če ste navajeni na povprečno slovensko plačo, je vaša definicija tega kaj je malo drugačna kot, če imate nekaj tisoč evrov mesečnega dohodka. Vse to pa je tesno povezano z vašo lastno vrednostjo.

    Vi ste s svojim znanjem in sposobnostmi tisti, ki se bolj ali manj cenite in to je vaša osebna valuta.

     

    Če ne znate ceniti sebe, je majhna verjetnost, da boste cenili druge. Če je vaša vrednost omejena s prepričanjem, da niste vredni, boste tudi drugim težko pripisali visoko vrednost. Razen, če vas bodo dobro prepričali, da bo ravno zaradi njihovih informacij in znanja, ki vam ga bodo predali vaša vrednost narastla.

    Zato je večina zastonjkarjev v začaranem krogu. Ker nimajo lastne vrednosti, si ničesar ne privoščijo (opazite, kako imajo vse te besede dvojni pomen?) in zato ne privoščijo niti drugim, jim ne pripišejo vrednosti, kar pomeni, da želijo dobiti brez, da bi bilo za to potrebno plačati. In nenehno ponavljajo, da nimajo, da se jim zdi škoda zapravljati (beseda, ki kaže na negativen odnos do dajanja denarja stran od sebe in hkrati razvrednoti tisto čemur je bila denarna menjava namenjena).

    Za fizične, oprijemljive stvari je v zavesti ljudi nekako samoumevno, da nosijo vrednost. Veliko manj samoumevno pa je, da imajo vrednost tudi neoprijemljive stari. Zgoraj sem napisala, da je informacij brez vrednosti, če je ne znate pravilo uporabiti. Recimo, da vam Janez da informacijo oz. idejo v vročih dneh, da bi lahko dobro prodajali limonado.  Ljudem je vroče, potrebujejo osvežitev. Če nič ne ukrenete, ta informacija nima vrednosti. Za vas. Idejo delite s sosedom. Sosed gre kupit limone, postavi mizo, naredi limonado, ki jo ohlajeno ponuja ob prometni cesti. Vsak kozarec limonade proda za 1€ 500 ljudem v enem mesecu. Za njega je bila ta ideja vredna 500€ (minus stroški za limone in vodo). Pride mimo prodajni strokovnjak in da sosedu nasvet, ki bi mu podvojil prodajo. Ker sosed ne prepozna vrednosti tega nasveta, saj je bil brezplačen, ne naredi ničesar. Kaj pa če bi mu ta isti prodajnik rekel: daj mi 50€ pa ti povem, kako svojo prodajo lahko podvojiš? Sosed bi za isti nasvet sicer plačal, a bi prav zato nasvet zelo resno upošteval.

    Kaj pa manj oprijemljivi nasveti? Koliko je za vas vreden notranji mir? Koliko bi bili pripravljeni plačati, da bi izboljšali svoje odnose? Kaj ste pripravljeni vložiti, da prečistite in se razbremenite čustvene prtljage? Koliko ste pripravljeni investirati, da se naučite drugače razmišljati in dvignete svojo notranjo vrednost? Običajno slišim odgovore kot: Odvisno od tega, kakšna je garancija za uspeh. Verjemite, da ste edina garancija vi sami.

    V tem zapisu ste prejeli veliko hrane za možgane. V vsakem odstavku lahko najdete nekaj, kar že veste pa še ne počnete. Veliko dela imate lahko s tem, da se vprašate, kakšen je vaš odnos do zastonj in kako to odseva vašo lastno vrednost. Koliko cenite sebe in koliko druge ter kaj je za vas malo, veliko in dovolj? Veliko časa boste investirali, da boste do teh odgovorov prišli sami. Vaša valuta bo torej čas, ki ga boste namenili sebi in svojim prepričanjem glede vsega zgoraj napisanega.

    Če boste to zares naredili, potem ta članek ni bil zastonj. Čeprav ga berete brezplačno.


  • Picassova zgodba

    Obstaja anekdota o Picassu, ki je na ulicah Pariza risal. K njemu je pristopila ženska in ga prosila, če bi ji narisal sliko. Picasso je vzel list papirja in svinčnik ter v pol minute narisal risbo. Izročil ji jo je in rekel:3000 evrov. Ona: "Kako lahko za 30 sekund dela lahko zahtevate toliko denarja!?" Picasso ji je mirno odgovoril: "Gospa jaz že 30 let rišem, da vam lahko sliko narišem v 30 sekundah."