• Obišči spletno stran najbolj ženstvene akademije za sodobne Ženske! Posebne ugodnosti za vpis do 9.9.2017

    Preberi in poglej

    Vpis v 4. generacijo AYAkademije september 2017

    Vpis v 4. generacijo AYAkademije september 2017

    Obišči spletno stran najbolj ženstvene akademije za sodobne Ženske! Posebne ugodnosti za vpis do 9.9.2017

    Preberi in poglej

  • Starši niso izgovor

  • Tale zapis na desni, pisateljice J.K. Rowling terja več besed kot samo komentar ob sliki. Velikokrat tekom svoje terapevtske prakse, sem se pošalila, da kdor misli, da je razsvetljen, naj preživi vikend s svojimi starši. To izjavo podaljšujem na teden dni s svojimi starši. Letos sem namreč skupaj s starši preživela 3 tedne dopusta – 2 potovanji in tedenski oddih na morju 24/7. Največ v 10 letih kar sem se odselila od njih.

    Moji starši so super. Za svoja leta in svojo generacijo. Kot otroku mi ni nič manjkalo. Nikoli lačna, nikoli žejna, nobene res slabe izkušnje – razen seveda tistih trenutkov, ko sva se z bratom tepla, ker je on začel pa sem bila avtomatsko kriva jaz, ker sem starejša in bi zato morala biti pametnejša. Ampak to je ni neka grozno travmatična izkušnja. Počitnice pri sorodnikih, pa na morju. Otroštvo preživeto na ogromnem vrtu, polnem sadnih dreves, po katerih sem z veseljem plezala. Tudi kdaj padla dol. Se tako naučila, da je treba biti pri tem previden.

  • Najbolj sem jima hvaležna, ker me nista omejevala v tem, kaj bom, ko bom velika. Hvaležna, ker sta mi odgovornost za ocene v šoli v celoti prepustila: »Če ni šlo tokrat, bo šlo pa drugič boljše!« Če je bila slaba ocena, sem se zaradi nje še najbolj obremenjevala jaz. Če je bila ocena dobra, sta se veselila skupaj z menoj. Izbira srednje šole in fakultete: »Kar boš izbrala, to boš imela.«

    Danes vem, da sta se potrudila po svojih najboljših močeh. Čeprav sem nekje konec osnovne šole v svoj dnevnik napisala, da se bom še isti dan, ko bom polnoletna odselila od doma. Ker sem pod njuno streho morala upoštevati njuna pravila. Jaz hočem svoja pravila. Seveda sem se prvi dan po svojem 18. letu zbudila v isti postelji. In potem je trajalo še 6 let, da sem dokončala faks, dobila zaposlitev in se odselila.

    Vem, da sem celotno svojo puberteto zelo zelo razmišljala, kaj mi je pri njiju všeč in česa ne želim početi. In vedno sem se zavedala, da nista bogova, ki imata v vsem prav. Običajno sem imela svoj pogled. Ko sem začela živeti sama, je bila ena prvih stvari, da sem se začela spraševati, zakaj počnem stvari na način kot jih počnem. Vem, da je razmišljanje moje mame, da mora biti stanovanje vedno pospravljeno, ker sicer, če kdo pride, lahko vidi, kako je vse razmetano in kaj si bo pa potem mislil. In potem mi je nekega dne kliknilo, da v bistvu nimam nikdar obiskov, ki ne bi bili najavljeni, zato točno vem, kdaj moram pospravljati. Potem sem ugotovila, da tudi tisti, ki pridejo na obisk, ne opazijo, kako je pospravljeno, ker ne vejo, kako je, kadar ni pospravljeno. Nehala sem se definirati s tem, da je moja vrednost odvisna od pospravljenosti mojega stanovanja. Pomembno je, da se v svojem stanovanju jaz dobro počutim. Kaj si mislijo ostali, je njihov problem.

    In tako je šlo z marsikaterim čustvenim vzorcem, načinom razmišljanja, prepričanjem ipd. Na skupnih nedeljskih kosilih se mi je zdelo, da sem že kar dobra v toleriranju in da mi ne moreta več stopiti na živec. Prepoznam tudi njuno skrb, željo, da bi mi šlo dobro, način, kako mi pokažeta, da me imata rada…. Vem, da sta ponosna name, čeprav ju vse sorte skrbi, ker želita, da bi bila jaz srečna. Letos sem bila skupaj z njima na dveh potovanjih. Prav ponosna sem na to, koliko in kako sprejemam njun drugačen način delovanja, razmišljanja, čustvovanja.

    Bili smo skupaj na morju. V isti hiši.  Tam, kjer sem navajena, da sem sama s seboj. V miru. V svojem tempu. In tam sta bila sedaj onadva. S svojim tempom. In svojimi vzorci. Opazovala sem, kje me še vrže iz tira. Priznam, da v določenih pogledih še nisem zenovsko umirjena. Nič drastičnega navzven… ampak jaz zase vem navznoter. In včasih kakšen nervozen stavek vseeno še prileti iz mene.

    Vidim njune vzorce, njune drame, njun način, ki ju je pripeljal v 36 leto skupnega zakona. Vidim, kaj mi ni všeč. Vidim, od kje določeni načini delovanja pri meni. Hvaležna za vse tisto, kar lahko toleriram in ostajam v svojem centru, ker sem to presegla. Čutim razliko v vibraciji. Zavem se, kaj je tisto, česar ne morem spremeniti. Vem, da njiju ne morem spreminjati. Lahko le svoj odziv. Čeprav ni vedno enostavno.

    Prijatelje vedno lahko izbiramo. Partnerje tudi. Ko spremenimo vibracijo, prijatelji odidejo. Partnerstva razpadejo. Nato v naša življenja pridejo novi ljudje. Starši ostanejo. Do konca. Tudi, ko mi spremenimo vibracijo, ne spremenimo dejstva, da so naši starši tam. Takšni kot so. In so vedno bili. Z drugačno vibracijo. Z drugačnimi izkušnjami. In nam kažejo, kje smo začeli naše potovanje. So naša izhodiščna točka. Včasih je ta zelo nizko v vibraciji. Včasih je visoka. Nekateri ljudje zato prehodijo bolj naporno pot, da pridejo na enako vibracijo kot drugi, ki se jim ni bilo potrebno toliko truditi.

    Toda dejstvo je, da starši niso in ne smejo biti izgovor. Za nobeno stvar. Za noben vzorec, prepričanje ali način delovanja. Če vam ni všeč, ga lahko in smete spremeniti. Načeloma, je temu namenjena puberteta, ko gre za zavračanje vsega, kar je povezano s starši. In potem pride čas, ko vstopimo v odraslo dobo in pregledamo, kaj deluje ter kaj ne. Na vsakem posamezniku je, da pregleda, kaj mu koristi in kaj ne. Kaj je prav in kaj ne. Kaj želi predati naprej svojim otrokom in česa ne.

    Če so vam starši nekaj dali, ni njuno, da to živite. Če vam česarkoli niso dali, to ni izgovor, da tega ne pridobite. Vam je manjkalo ljubezni? Poiščite jo. Odlična priložnost, da pogledate globoko vase in jo najdete v svojem notranjem bitju, v duši, ki izhaja iz ljubezni. Ste imeli preveč omejitev? Raziščite brezmejnost življenja. Dovolite si odpreti vrata v svet, ki je poln dogodivščin. Ste imeli težko otroštvo polno neprijetnih dogodkov? Seveda ni prav, ampak zamere vam ne bodo pomagale, da se premaknete naprej. Rane lahko zacelite in postanete boljši človek. Starši niso in ne smejo biti izgovor, da si ne prizadevate postati (naj)boljša verzija sebe. Vsak dan. Do konca vašega življenja.

    In še za vse, ki ste starši. Izpod peresa mistika naj vam bo vodilo tale pesem. (To pesem sem našla, ko sem bila v 6. razredu OŠ, jo napisala na risalni list in nalepila na kuhinjska vrata. Že takrat, sem želela učiti star(ej)še ;))

    Vaši otroci niso vaši otroci.
    So sinovi in hčere Življenja, ki teži po sebi.
    Prihajajo skozi vas, a niso od vas;
    in čeprav so z vami, niso v vaši posesti.

    Morete jim dati svojo Ljubezen, a ne svojih misli,
    kajti imajo lastne misli.
    Lahko dajete dom njihovim telesom, vendar ne njihovim dušam,
    kajti njihove duše živijo pod streho bodočnosti,
    ki je vi ne morete obiskati niti v sanjah.
    Lahko si prizadevate, da jim postanete podobni,
    toda nikar si ne prizadevajte, da bi jih naredili sebi enake;
    kajti življenje se ne vrača nazaj in se ne mudi z včerajšnjim dnem.

    Loki ste, iz katerih se kot žive puščice izstrelijo vaši otroci.
    Lokostrelec vidi znamenje na poti neskončnosti in
    On vas napne s svojo močjo, da bi njegove strelice poletele hitro in daleč.

    Veselo se upognite v lokostrelčevih rokah;
    kajti tako, kot ljubi puščico, ki leti,
    ljubi tudi lok, ki je trden.

    Kahlil Gibran